Lukovška kulturna pot se začenja pri osrednji znamenitosti občine, gradu Brdo pri Lukovici. »Veliko gradov poznam na Slovenskem, a nobenega ne, ki bi imel lepšo lego in krasnejšo okolico, kakor brdski grad. Kamor se ozreš, prijazne vasi, lepe cerkve in bele ceste, temni gozdovi, zeleni travniki, bogato polje, šumeči potoki, zadaj pa snežno beli Grintovec – zares, to je lep kraj. In prostorni grad sam ... s širokimi hodniki na vseh štirih notranjih straneh, z visokimi dvoranami, starimi slikami – kako razburja to mlado fantazijo.« Tako je grad Brdo z okolico opisal Fran Levec, znani literarni zgodovinar in učitelj Janka Kersnika. Kersniki so bili namreč zadnji lastniki gradu, preden je bil leta 1943 požgan.
Renesančni grad Brdo je le streljaj proč od Župnijske cerkve Marije Vnebovzete, baročne cerkve, zgrajene v začetku 18. stoletja (in druge »postaje« na poti). Leta 1522 naj bi ga zgradila družina Lamberg, saj sta na vhodnem portalu Lambergov grb in letnica 1522. V Valvasorjevem času so ga popravili in predelali, zgradili gospodarska poslopja in uredili vrt z ribnikom. Je kulturni spomenik državnega pomena.
Spomin na slovite ButalceTod je tudi rojstna hiša Franceta Marolta (1891–1951), glasbenika, etnologa, dirigenta, ustanovitelja zdajšnje znane Akademske folklorne skupine France Marolt ter sodelavca Glasbene matice (tretja točka na poti).
Pot se nadaljuje v Lukovici pri Domžalah, ki je znano po očarljivem starem jedru, in kjer obiskovalec postane pred znamenjem Brezmadežne Marije in spominsko ploščo Frana Milčinskega. Znamenje so postavili leta 1899 v spomin na umor cesarice Elizabete (leta 1989), žene Franca Jožefa. Spominska plošča Frana Milčinskega (1867–1932), pisatelja, ki se ga najbolj spomnimo po izjemni zbirki humoresk o Butalcih, in pravnika, pa oznanja rojstno hišo njegove mame, kjer je preživel veliko časa (četrta in peta »postaja«).
Žlahtna poznogotska arhitektura
V Spodnjih Praprečah se pot ustavi pred cerkvijo sv. Luke: troladijsko gotsko cerkvijo z začetka 16. stoletja. Ta ni postavljena na vrh griča, ampak se zažira v brežino, v dolino gleda le z zahodnim pročeljem in zvonikom, oltarni del se skriva proti hribu. Njena največja vrednota je poznogotska arhitektura z ohranjeno sočasno renesančno poslikavo, baročnimi orglami in drugo opremo iz 18. in 19. stoletja. (Blizu Spodnjih Prapreč je sicer blizu priljubljeno Gradiško jezero.)
Sedmi postanek je v Spodnjih Kosezah: pri rojstni hiši Jovana Vesela Koseskega (1798–1884), pesnika, prevajalca in pravnika; objavljal je narodne in propagandne politične pesmi v Kmetijskih in rokodelskih novicah. Eden od njegovih vnukov pa je bil Julius Kugy, sloviti slovenski alpinist in pisatelj.
Še ena rojstna hiša je na poti: Trstenjakova hiša, rojstna hiša duhovnika dr. Jakoba Zupana (1785–1825), ki je sodeloval pri Kranjski čbelici, v kateri je objavljal življenjepisne in zgodovinske verze pod naslovom Plutarček in Kranjski Nestorček.
Preden se vrnemo v Lukovico pri Domžalah, nas pot zadrži še ob cerkvi sv. Vida v Šentvidu pri Lukovici, baročni cerkvi iz leta 1749; v prezbiteriju je krstni kamen iz kararskega marmorja iz žlahtne rimske zgodovine.
Lukovška kulturna pot se sklene v Lukovici pri Domžalah pri Rahnetovi vili. V njej je leta 1903 stanoval znameniti impresionistični slikar Ivan Grohar in v tem času naslikal veliko svojih znanih del.
