Darilo narave in čebel – čebelji pridelki

Čebele in ostalih opraševalci imajo nenadomestljivo vlogo za življenje na Zemlji. Dejavnost opraševanja različnih rastlin za ohranjanje biotske pestrosti in pridelavo hrane za ljudi in živali je neprecenljive vrednosti. Ob prihajajočem obeležju svetovnega dneva čebel pa se poleg pomembne vloge čebel pri opraševanju rastlin spomnimo tudi na čebelje pridelke.

Najbolj razširjen in poznan čebelji pridelek je zagotovo med. Geografsko majhna pa vendar botanično pestra in raznolika je naša dežela, ki omogoča, da v ugodnih vremenskih razmerah čebele na različnih rastlinah naberejo medičino in mano in ju predelajo v različne vrste medu. Čebelarji poskrbijo, da ohranijo kakovost medu, ki so ga pridelale čebele v panju, zato je višja kakovost različnih vrst slovenskega medu zaščitena celo na ravni Evropske Unije. Poleg medu pa nam čebele dajejo tudi cvetni prah, matični mleček, propolis in vosek.

Cvetni prah ali pelod je osnova za spolno razmnoževanje rastlin. Med rastlinami ga prenašajo čebele, kar imenujemo opraševanje. Čebele cvetni prah nabirajo tudi za lastno prehrano. Cvetni prah je zakladnica hranilnih snovi, saj vsebuje številne sestavine, ki so koristne čebelam in ljudem. Matični mleček je izloček mladih čebel delavk. Čebele z njim oskrbujejo čebeljo zalego v prvih dneh življenja, matico pa kar celo njeno življenje. Prav ta izjemno bogata hrana je odločilna ali se iz ličinke razvije matica ali čebela delavka. Propolisu pravimo tudi naravni antibiotik čebel, saj ga čebele uporabljajo kot zaščito pred mikrobi. Z njim prevlečejo vso notranjost čebeljega panj, tudi celice v katere matica odlaga jajčeca, uporabijo pa ga tudi kot material za mašenje lukenj in špranj v panju. Čebele izločajo tudi vosek. Z njim gradijo svoje bivališče v panju – satje, ki je namenjeno odlaganju jajčec in skladiščenju hrane – medu in cvetnega prahu. Uporaba voska je zelo široka, ker je neprebavljiv in nima nobene kalorične vrednosti se uporablja tudi v domačih gospodinjstvih za voskanje pekačev pred peko. Obrambni mehanizem, ki ga imajo čebele za zaščito je čebelji pik. Ob piku čebele izločijo čebelji strup. Njegova sestava še ni povsem pojasnjena, zato tudi pridelava čebeljega strupa v bodoče predstavlja širok potencial uporabe.

Čebelji pridelki so živila z dodano vrednostjo, saj jim znanstveniki poleg ugodne hranilne vrednosti pripisujejo še številne funkcionalne in celo terapevtske lastnosti.

Čebelji pridelki so lahko odlično dopolnilo naši vsakdanji prehrani. So darilo narave, čebel in pridnih rok čebelarjev. Za nas so najbolj koristni, če uživamo tiste, ki so pridelani v okolju v katerem živimo. Uživajmo čebelje pridelke poznanega, domačega porekla.

Nataša Lilek,  svetovalka, specialistka za zagotavljanje varne  hrane


___________________________________________________________________

O kranjski čebeli

 Ozemlje sedanje Slovenije je izvirno območje kranjske čebele, imenovane tudi kranjska sivka – Apis mellifera carnica. Čebelarski znanosti jo je predstavil August Pollmann leta 1879 v svoji knjigi Wert der verschiedenen Bienenrassen und deren Varietäten (Pomen različnih čebeljih ras in njihovih različkov), na podlagi čebel, ki mu jih je poslal baron Rothschütz iz Podsmreke pri Višnji gori. Imenoval jo je Krainische in Krainer Biene, torej kranjska čebela. Tako je pravzaprav že Pollmann dokazoval, da smo njena izvorna dežela. Slava o naši čebeli je šla dobesedno po vsem svetu, povpraševanju po njej so skušali zadovoljiti naši izvozniki čebel.

Kranjska čebela ima  na oprsju  rjavkastosive dlačice, zadkovi obročki so temni s svetlejšimi pegami na prvem in drugem obročku. Morfološka lastnost je tudi značilen kubitalni indeks. Odlično prenaša hladne, snežne zime, pogosta deževna in vetrovna poletja ter dobro izrabi paše, kadar ji to omogoča vreme. Za kranjsko čebelo je značilna skromna poraba zimske zaloge hrane. Prezimuje v manjši skupnosti. Spomladi je razvoj buren in je družina hitro toliko razvita, da je sposobna za izkoriščanje paše. Na zmanjšanje paše v naravi se prilagodi z zmanjšanjem obsega zaleganja.

Za našo čebelo je tudi značilna večja sposobnost orientacije, ki jo je domnevno pridobila zaradi čebelarjenja v manjših panjih, zloženih v skladovnici. Zlasti  je specializirana za odkrivanje in nabiranje mane na smreki in jelki, tako da v tem pogledu prekaša preostale rase. Poznavalci ji pripisujejo tudi dobro izražen čistilni nagon, zaradi katerega je manj dovzetna za različne bolezni.

Je tudi dobra graditeljica satja in ni znana po intenzivnem propoliziranju, kot nekatere druge rase čebel. Izrazitejša kot pri drugih rasah je v sodobnem čebelarjenju nezaželena nagnjenost k rojenju. Ta se kaže v daljšem rojilnem obdobju in v večjem številu rojev v sezoni. Z ustrezno čebelarsko tehnologijo je mogoče zmanjšati pogostnost rojenja in tako povečati uspešnost čebelarjenja.

Posebna prednost kranjske sivke je tudi mirnost, ki se odraža v mirnem sedenju čebel na zaleženem satu, potem ko ga izvlečemo iz gnezda in manjšem številu pikov v primerjavi z nemirnimi oz. agresivnimi čebelami. Morda se je predvsem zaradi krotkosti (nekateri jo imenujejo tudi damska čebela) tako priljubila ljudem, da so jo začeli gojiti v čebelnjakih v bližini svojih domov. Za njene lastnosti so kmalu izvedeli tudi čebelarji drugih narodov, najprej v Srednji Evropi, kjer je sicer doma agresivna temna pasma Apis mellifera mellifera. Tako se je proti koncu 19. stoletja v naših krajih začela živahna trgovina z živimi čebelami in roji, pozneje pa še z maticami kranjske rase, ki traja še danes.

Slovenija je edina članica Evropske zveze, ki je svojo avtohtono čebelo zaščitila, kar pomeni, da se pri nas ne sme gojiti čebel drugih ras.

Vlado Auguštin, Svetovalec, specialist za tehnologijo čebelarjenja