Postne navade in običaji

Največja značilnost postnega časa je zagotovo post, ki ni nujno povezan z vero, kajti v zadnjem času se ljudje postijo na različne načine in ga tudi različno imenujejo. Največkrat kar hujševalna kura. Nam je veliko bolj predvsem zaradi medijske odmevnosti poznana akcija 40 dni brez alkohola, sicer pa se v postnih dneh lahko vzdržimo tudi pri slaščicah, kavi, nekateri prenehajo tudi kaditi. Postni čas lahko tako izkoristimo tudi za več redne telesne aktivnosti. Poleg posta je za ta čas značilna tudi pobožnost križevega pota, ko od postaje do postaje premišljujemo Jezusovo pot od trenutka, ko ga je Poncij Pilat obsodil na smrt, do trenutka, ko ga mrtvega položijo v grob. Z obredi cvetne nedelja vstopamo v  Veliki teden, posebno zaznamovan s številnimi navadami, ki se od kraja do kraja spreminjajo, a nam skušajo čim bolj nazorno pričarati dogodke tistih dni. Ob tem ne smemo mimo velikonočnega ponedeljka, ko se odpravimo, tako kakor učenca v Emavs, na obisk k sorodnikom, prijateljem, znancem . Tako v postnem, kakor adventnem času, poleg ostalih pobožnosti malce več časa namenimo tudi romanjem in zato smo se v soboto 30. aprila odpravili na romanje na Koroško. Čeprav mislimo, da vemo o našem prvem blaženemu veliko, nekaj znanj o njem smo si pridobili pri SBP, smo na tokratnem romanju izvedeli še veliko več. Pot nas je po stari cesti vodila mimo Trojan in nato po avtocesti do Velenja. Postanek v Slovenj Gradcu smo izkoristili za kavico in krajši ogled mesta ter se nato preko Dravograda popeljali do Šentandraža v Labotski dolini. Od tu je blaženi Anton Martin Slomšek leta 1859 prestavil škofijski sedež lavantinske škofije v Maribor in s tem zgodovinskim dejanjem del Koroške pripojil Sloveniji. V farni cerkvi sv. Andreja smo imeli sveto mašo, kjer smo prisluhnili duhovniku Jožetu Drolcu, ki nam je natresel kar nekaj novih spoznanj o blaženem Slomšku. Ostal je še čas za ogled  baročne romarske cerkve Loretske Matere Božje. Pri povratku domov smo se napotili še k »zakladnici Koroške«, kakor radi imenujejo mogočen samostanski kompleks že več kot 900 let delujočega benediktinskega samostana v Šentpavlu v Labotski dolini. V sklopu benediktinske opatije je samostanska cerkev, ki sodi med najlepše romanske cerkve na Koroškem ter umetniška zakladnica s knjižnico. Svoje romanje po Slomškovih poteh smo zaključili  v Vuzenici ob Dravi, kjer nam je zgodovino kraja in Slomškovega službovanja ter poimenovanje imena nadžupnik, razložil Tadej Legnar. Poleg tega smo si ogledali še stalno razstavo, posvečeno A. M. Slomšku, ki je tukaj služboval kot nadžupnik, dekan in šolski upravitelj. V Vuzenici je Slomšek napisal najimenitnejše pedagoško delo »Blaže in Nežica v nedeljski šoli«. V Slomškovi spominski sobi je poleg številnih zanimivosti preteklega časa na ogled tudi postelja, na kateri je spal A. M. Slomšek. Navdušeni nad številnimi lepotami in zanimivostmi, posebno še ob pogledu na župnišče, ki te spomni na Jezusove besede v znani prispodobi o možu, ki zida hišo na skali,  smo romanje sklenili  s poznim kosilom in prihodom domov v večernih urah.