Blagoslov svetega Blaža v cerkvi svetega Tomaža v Krašnji

Le dan za svečnico, ko naj bi zima že začela izgubljati moč, so trdili naši predniki, pri nas pa se še sploh začela ni, praznujemo god svetega Blaža. Svečnica, ki jo obhajamo drugega februarja, je pri nas zadnji dan božičnega časa in obenem praznik  Jezusovega darovanja v templju, ki ga obhajamo štirideset dni po božiču,  na ta dan po stari navadi po cerkvah blagoslavljajo sveče. Pri nas na Slovenskem je še vedno lepa navada, čeravno se počasi opušča,  da do tega dne domove krasijo božične smrečice, zagotovo pa jaslice, ki jih je prav na svečnico treba razdreti . Na ta dan obhajamo tudi spomin Marijinega očiščevanja in njenega srečanja s Simeonom. Svečnica se bogoslužno imenuje praznik Jezusovega darovanja. Sveča ima velik simbolni pomen, saj ponazarja prazničnost in razsvetljenje teme duha ter kristjana opominja, da mora biti otrok luči. Takoj naslednji dan praznujemo god svetega Blaža, ki so ga začeli častiti zaradi  hudih stisk poznega srednjega veka, ko so razsajale razne kužne bolezni  skupaj s štirinajstimi svetniki, ki so jih častili za posebne potrebe in jih tudi upodabljali. Med nje spada tudi današnji godovnjak sv. Blaž, zavetnik zoper bolezni grla in vratu, ker je po legendi ozdravil materi sina edinca, ki je bil požrl ribjo kost. Zaradi te prigode pa tudi zaradi bližine svečnice Cerkev na današnji dan vernikom podeljuje poseben ‘blagoslov sv. Blaža’. Duhovnik vzame dve sveči, zvezani v obliki križa, ju približa grlu vsakega, kdor želi prejeti Blažev blagoslov, in pri tem moli: “Na prošnjo svetega Blaža, škofa in mučenca, naj te Bog varuje bolezni grla in vsakega drugega zla. V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha.” Vsak odgovori: »Amen.« Blagoslov sv. Blaža spada med zakramentale, sveta znamenja, ki posnemajo zakramente, ter označujejo predvsem duhovne učinke, katere zaradi priprošnje Cerkve tudi prejemamo.  Je tudi zavetnik mesta Dubrovnik in dan sv. Vlahe, kakor našemu svetniku pravijo Dalmatinci, je za Dubrovčane velik praznik. Sveti Blaž je mogočen priprošnjik ne samo za bolezni grla in vratu, k njemu se zatekajo tudi živinorejci zaradi legende, da so svetnika ljubile tudi divje živali. V zvezi z njegovim godom so bili nekdaj med kmečkimi ljudmi pri nas razni običaji in pregovori, ki pravijo: »Če je na Blaževo oblačno, nadejaj se dobre letine. Na svečnico in Blaževo lepo, veliko v jeseni vina bo.« Pred blagoslovom svetega Blaža nam je župnik Anton Potokar spregovoril o ljubezni, o kateri govori apostol Pavel, ko pravi: »Zdaj pa ostane še vera, upanje in ljubezen in največja med temi tremi je ljubezen.« Gre za čudovito hvalnico ljubezni, ki jo slišimo pri poročnih mašah in te besede so vplivale ne samo na človekovo vero, ampak so odraz človekove omike in kulture. Tako naj nas spremljata preko celega leta blagoslov svetega Blaža in besede apostola Pavla.