Poslušamo pa ne slišimo

Na Slomškovo nedeljo je zbrane pri drugi sveti maši, med katerimi so bili tokrat na povabilo domačega župnika in članov ŽPS tudi starejši in bolni, nagovoril salezijanec Marjan Lamovšek. Preden pride jesen in hladnejši dnevi starejše povabijo k sveti maši v cerkev in jim poleg duhovne hrane pripravijo še prijetno druženje. Da je bila sveta maša še bolj slovesna, so poleg številnih starejših in bolnih poskrbeli še pevci skupaj z organistom Lojzetom Pezdircem. Prepevali so ne samo pri sveti maši, ampak tudi potem v župnišču pri prijetnem druženju. In kaj je zbranim tokrat na srce položil mašni pridigar Marjan Lamovšek? V svojem nagovoru se je spomnil besed evangelista Marka, ki govori o tem, da apostoli niso razumeli Jezusa in da niso slišali, kaj je govoril, saj so se med potjo pogovarjali o popolnoma drugih nepomembnih stvareh. Ko jih je Jezus vprašal o čem so se pogovarjali, niso mogli odgovoriti, ker so se pogovarjali o tem, kdo bo prvi in kdo drugi. Tudi danes poslušamo, a ne slišimo. Te veščine se zelo kmalu naučijo mladi, kajti če ne slišijo, potem jim ni potrebno narediti tistega, kar je bilo rečeno. Ni potrebno, da nas vsaka težava in vsako mnenje potre, kajti preizkušenj nikoli ne zmanjka, raznih naukov pa je na pretek. Na koncu nagovora je povedal še tole: Prosil sem Boga, naj odstrani mojo slabo navado. Bog je dejal: Ne. Ni na meni, da jo odstranim, ampak na tebi, da se ji odrečeš. Prosil sem Boga, da bi bil moj prizadet otrok ozdravljen. Bog je dejal: Ne. Njegov duh je zdrav, njegovo telo je samo začasno. Prosil sem Boga, da bi mi dal potrpljenje. Bog je dejal: Ne. Potrpežljivost pride s stiskami. Ne moreš je dobiti, lahko se je naučiš. Prosil sem Boga, da bi bil srečen. Bog je dejal: Ne. Dal sem ti blagoslove. Biti srečen je tvoje delo. Prosil sem Boga, da mi prizanese z bolečino. Bog je dejal: Ne. Trpljenje te bo oddaljilo od skrbi tega sveta in te približalo k meni. Prosil sem Boga, da bi moj duh rastel. Bog je dejal: Ne. Rast je tvoje delo! Jaz te bom obrezal, da boš obrodil sadove. Vprašal sem Boga za veliko stvari, da bi lahko užival življenje. Bog je dejal: Ne. Dal ti bom življenje, da boš lahko užival v vseh stvareh. Prosil sem Boga, naj mi pomaga ljubiti druge, tako kot ON ljubi mene. In Bog je rekel: No, končno si se domislil. Nisem dobil nič od tega, kar sem hotel, a dobil sem vse, kar sem potreboval, je nauk ob koncu te molitve.
Nato so starejši prejeli še bolniško maziljenje, ki je po nauku Cerkve eden izmed sedmerih zakramentov, ki jih je postavil Kristus. Cerkev, zvesta Kristusu ga stoletja deli in priporoča bolnikom ter vsem, ki jih je doletelo hudo trpljenje. Z zakramentom bolniškega maziljenja in molitvijo Cerkev priporoča bolnike trpečemu in poveličanemu Kristusu, naj jim olajša bolezen in trpljenje ter jih ozdravi. Ob koncu svete maše se je domači župnik Anton Potokar zahvalil vsem, ki so kakorkoli pripomogli, da so se ponovno zbrali bolni in starejši v cerkvi svetega Tomaž v Krašnji in jih povabil še na srečanje v župnišče. V dar so prejeli knjižico Boža Rustje, v kateri je zbrana cela vrsta zgodb s srcem, polnih upanja in poguma za dolge zimske večere. V spomin na srečanje je gospod župnik zapisal še posvetilo in jih opozoril, da bodo morali na prihodnjem srečanju povedati vsebino knjige. Za konec so pevci še zapeli, medtem pa so starejši poklepetali in se okrepčali. Nato smo odšli vsak na svoj dom, nekateri že brat knjigo in pisat obnovo, kajti, če da župnik nalogo, potem jo bo že treba opraviti.