Ekološka kmetija Pr' Matožet v Krašnji se predstavi

Žal je čas mnogo stvari obrnil na glavo in tako tudi naše kmetijstvo ni več tisto, kar je bilo včasih, saj mnoga  opravila in dobrine izginjajo iz naših miz in spomina. Le redki se še spomnijo starih jablan in hrušk, ki so včasih na kmetiji bile vir hrane in tudi zaslužka, saj so bile v travniškem sadovnjaku v katerem se je kosilo za frišno in nabiralo sočne sadeže za zimo in za kakor bi danes dejali učeni desert, ali sladico po kosilu. Še večkrat so bile kar za malico naj si bo šolska, pri delu  na travniku, ali gozdu. Veseli smo lahko, da so ljudje, ki želijo ohraniti tisto, kar so prejeli od svojih prednikov in pripravljeni pokazati tudi drugim. In tako so ponovno, kot že večkrat  pokazali in dokazali, da zmorejo in znajo predstaviti nekaj kar je bilo včasih tudi v nedeljo 9. septembra na kmetiji  Pr' Matožet v Krašnji. Če so pred časom želi ajdo na star način so nas tokrat popeljali po starem sadovnjaku. Vendar se nismo samo sprehajali in pogovarjali o starih vrstah jablan, govorili smo tudi o tem kako pomemben je bil včasih sadovnjak za preživetje kmetije. Ko smo se seznanili z nasadom jagod, kjer smo morali kar naprej zvižgati, ko smo nabirali sočne in dišeče jagode, smo se  spoznali tudi  z šparglji, ki so  znanilci pomladi in hkrati tudi za eno najbolj iskanih delikates, ker so bogati  z vitamini in minerali ter folno kislino. Pravijo, da so  naravni afrodiziak in več kot  odlično živilo za številne diete, saj jih lahko pripravljamo  s testeninami, v juhah, rižotah, omletah in pitah. Tokrat  se priprave špargljev nismo lotili, a  ker se pri Minki  dobro je in pije nas je  po ogledu sadovnjaka, ker smo se srečali še z domačimi kokošmi in racami, tistimi, ki jim zelo teknejo tudi rdeči polži čakal  šmorn, ali kakor bolje učeni reko carski praženec z domačo marmelado. In vmes, ko smo se krepčali, smo si ogledovali še oblačila naših babic in se takole malce potiho hehetali, kaj vse so nosili v letih, ko  mnogi od nas še nismo videli tega sveta. Na drugi strani pa malce bolj zahtevna razstava orodja, ki se je uporabljal v časih, ko še ni bilo strojev in naprav kot jih imamo danes. In za marsikatero orodje je bilo potrebno malce povprašati: Kaj so pa s tem delali? In pri enem izmed njih je bil odgovor leseni vodovod. Ja zanimivo kako so pripeljali  vodo na domače dvorišče. Sicer je bil v kotu, a ne Bohkovem  v hiši , amapak na dvorišču še ena zanimivost in sicer miza polna domačih dobrot, kaj miza, Minkina stojnica, na kateri so bile dobrote iz krušne peči in ostale dobrote, ki jih nudi kmetija. In če ste obisk na kmetiji tokrat zamudili lahko Minkino stojnico najdete tudi na rokovnjaški tržnici vsako soboto v Lukovici, če  ni nje, jo pa mož zamenja, dobrote ,ki jih nudijo so pa vedno okusne in domače.