Slavnostni govor Župana na Osrednji občinski prireditvi ob Prazniku Občine Lukovica

Svetnice in svetniki, moji sodelavci, nastopajoči in predvsem cenjeni občanke in občani, vsi, ki nas nocoj združuje praznik občine Lukovica, 4. september. Dan, ko se spominjamo in smo ga posvetili našemu velikemu rojaku, pisatelju Janku Kersniku.

Živimo v zanimivih časih, v katerih je na slovenskem, kot na evropskem odru, taka zmešnjava, da ne ločimo več podob pred nami, niti ne ločimo kopij od originalov v zmešnjavi slik in figur, ki nam jih ponujajo. Zmešnjava, ki je ne napajajo več zgolj ideologije, ampak je preraslo vse v čustveno dojemanje vsak svoje strani in akterjev s pomanjkanjem razumskega dojemanja celote. Ljudje delujemo neracionalno, ob vseh medijih in dosegu vsega se ne obnašamo logično. Dojemanje brezciljnosti in pomanjkanje strategije in smeri v narodih vodi k oblikovanju kulta osebnosti in razvoju  ad hoc, instant rešitev. Te pa so dobre same po sebi če so naše in niso vaše, ne glede na program, ki je največkrat le maska resnosti in ki ga niti ne rabimo, ter ne glede na rezultate, ki, če so ali pa jih ni, nam je pravzaprav tako ali tako vseeno saj se skozi meglo današnjega dne nikamor ne vidi. Vse to vodi na eni, ali več straneh v pretirano gorečnost, pri večini pa v zaskrbljujočo apatijo naroda.

Zato so še kako pomembne manjše skupnosti, tudi in predvsem Občine. Zakaj, ker se lahko tu zavzamemo za razvoj skupnosti, ker lahko tu storimo ogromno za nas same in naš celotni narod. Predvsem pa lahko tu gradimo bolj zdrave temelje za naš jutrišnji dan. Megla in sovraštvo nista dobra. Za nami prihajajo naši otroci in vnuki. Kakšno Domovino jim bomo torej zapustili? Kakšno? Tu lahko uresničujemo geslo, ki ga vsi poznamo: ne desno, ne levo, ampak naprej, na bolje.

Tu lahko povezujemo ljudi in vidimo v različnosti pogledov prednost. Seveda tistih, ki vodijo naprej, ne tistih, ki zavirajo korake, delo, načrte in misli. Tu v Občini lahko razvijamo skupnost, v kateri bodo naši otroci ostajali in ne bežali, kjer bodo živeli in ne životarili, kjer bodo ustvarjali in ne samo kritizirali. Tu je naš prostor za danes in za prihodnost. Tu je naš prostor, kjer lahko vidimo korenine, našo tradicijo, našo vero in upe, našo kulturo in grobove njih, ki so nam izročili zlate ključe življenja in zmožnost obdelovati in ustvarjati na najlepši zemlji pod soncem.

Koliko je vredna naša občina? Toliko, kot zanjo storimo sami! Sami jo oblikujemo in sami moramo drug drugemu kazati smer in pot naprej. Ideje ki jih skupaj razvijamo nastajajo in žive. To v Občinah najbolje dosegamo. Tu ni pomemben posameznik, ampak skupnost, mi vsi. To kar smo si skupaj pred leti zadali je nastalo in nastaja, to kar smo si začrtali raste in vsi smo lahko ponosni na vse to, ker je naše. Ponosen sem na to, da lahko soustvarjam skupaj z vami in da imamo kaj praznovati. Bodimo ponosni, da smo tu doma in ponosni na to, kar imamo in kar delamo in soustvarjamo. Predvsem pa se trudimo, da poleg materialnega gradimo tudi skupnost, ponosnih in razumnih ljudi, takih, širokih v dejanjih ter pogledih in majhnih v nevoščljivosti, nagajanju in kritiziranju. Oder našega življenja je namenjen predvsem našim delom in tu se lahko izkažemo. Gradimo to skupnost, našo skupnost, našo Občino v dobrem. Le tako bomo lahko ponosni na nas same.

Za vse nas bi bilo dobro, da bi znali od tod s tega mesta videti ladje na morju in pastirje na planinah, da bi imeli pogled na širjave in vizijo za prihodnost. Prihodnost je tista, ki je nepopisan list in v kateri je treba videti, kako pomemben je za naš razvoj turizem in kakšne priložnosti lahko ponujata kultura in šport, ki morajo biti poleg infrastrukture skupaj s šolstvom gonilo tega kar imenujem s pojmom »graditi skupnost«. Veliko je še za postoriti, prostore potrebuje knjižnica, pokrajina kliče po kolesarskih poteh, z mladimi načrtujemo kolesarske poligone in mnogo tega, kar nas dela kot skupnost. A za to ni dovolj posameznik, potrebni smo vsi, kot moramo skupaj razumeti gradnjo infrastrukture in je ne samo želeti, temveč jo privoščiti tudi onim v sosednji vasi. Načrtov ne bo zmanjkalo.

Nič ni narobe, če se učimo od velikih Slovencev, ki se jih bomo spomnili nocoj, Cankar, Maister, Slomšek in drugi. Predvsem prva dva, ki sta pred stoletjem ob koncu morije, ki se je imenovala Velika vojna spominjala Slovence na to, kdo smo. Ob koncu monarhije je svoje bogato življenje sklenil Ivan Cankar in Rudolf Maister se je z redkimi, preredkimi postavil v boj za ohranitev naroda in našega prostora in obstoja. Mejniki so bili tisti časi, ki so spreminjali svet, družbo, nazore in tudi naš narod. Vlivali pa so ti časi tudi upanje, a so se čez dobrih dvajset let obrnili v strašno agonijo, ideologij mraka in sovraštva. Propadanje civilizacijskih vrednot vodi v mrak. Ne ponovimo tega, ne dovolimo propada in politikantstva. Sleherni izmed nas je pomemben za ohranitev zdravega, za novo upanje, za prihodnost nas vseh. Začnimo tu, začnimo doma in gradimo upanje, radost, ponos, veselje, širino. Jutrišnji dan potrebuje zdravih in pozitivnih ljudi, ki jim je ideal ljubezen, vrednote in življenje, znosno za vse, v spoštovanju vseh. To spoštovanje pa se vedno začne pri spoštovanju sebe.

Spoštovani so tudi današnji nagrajenci, ki ste jih članice in člani v svojih društvih, ki grade našo skupnost prepoznali kot nosilce pozitivnega, srčnega, boljšega. Prepoznali ste jih kot tiste, ki soustvarjajo društvo in družbo in so ostalim v oporo, pomoč in v vzor. Iskrene čestitke in zahvala vsem nagrajenkam in nagrajencem.

Poglejmo drug drugega, skupnost smo, in skupaj stopamo po poti današnjega dne, skupaj se veselimo naših uspehov in dajajmo dober zgled, da bomo s smelimi načrti nadaljevali delo v dobro nas vseh in naših zanamcev.

Iskrene čestitke ob prazniku občine Lukovica in lep večer vam želim.
Župan Matej Kotnik