Cerkev sv. Marjete

Gručasto naselje Gradišče pri Lukovici je postavljeno na pomolu južno od Gradiškega griča (488 m n.v.) nad rekama Drtijščico na vzhodu in Radomljo na severu.

Nad vasjo je na Gradiškem griču poznogotska cerkev sv. Marjete s taborskim obzidjem, gotskimi freskami in prostostoječim zvonikom in se šteje za kulturni spomenik državnega pomena. Arheološke najdbe pričajo o poselitvi že v daljni preteklosti. Ta lokacija daje veličasten razgled tako na Gradiško jezero kot na skrajni vzhodni del Ljubljanske kotline.

Natančnejša predstavitev

Sv. Marjeta je bila antiohijska mučenka, zavetnica porodnic, najpogosteje upodobljena s palmovo vejico, simbolom mučeništva, in zmajem. Po legendi se ji je v ječi namreč prikazal zlodej v zmajevi podobi, ki ga je s pomočjo križa ukrotila, kar simbolizira boj svetlobe s temo in hkrati zmago krščanstva nad poganstvom. Zato so tej svetnici posvečene cerkve pogosto nastajale v bližini mokrišč in prazgodovinskih ali antičnih gradišč.

Cerkev, zgrajena v začetku 16. stoletja, je tipična slovenska poznogotska podružnica: enotno zidana enoladijska stavba z enopolnim in petosminsko zaključenim prezbiterijem in v celoti obokana: v ladijskem delu z rombastim obokom in prečnimi rebri, v prezbiteriju z rombasto-zvezdastim obokom. Ta sloni na služnikih, stičišča reber pa zaključujejo dokaj skromni sklepniki: rozete, ščitki (med njimi ščitek z mojstrskim znakom) in nekaj figuralnih sklepnikov. Podoben mojstrski znak, le zrcalno obrnjen, je pripisan t.i. Mojstru cerkve sv. Andreja na Svinu na Goriškem. Podobnost figuralnih sklepnikov v obeh cerkvah pa morda govori o roki istega kamnoseka. Zunanjščino stavbe obdajata talni zidec in podstrešni venec. Prezbiterij v vogalih stranic podpirajo značilni gotski stopnjevani oporniki. V cerkev vodita dva šilasto zaključena profilirana portala, osvetljuje pa jo pet oken s krogovičjem iz rumenkastega peščenjaka. V notranjščini stojijo trije neogotski oltarji: glavni oltar sv. Marjete, na ženski levi strani oltar sv. Katarine in na moški desni oltar sv. Ane.

Ločeno od cerkve na zahodni strani, nekoliko pomaknjen v breg, stoji samostojen zvonik, značilen za gotsko sakralno arhitekturo širšega kamniškega območja v srednjem veku (Šutna, Krtina, Sv. Andrej v Krašcah).

V arhivskih virih se cerkev prvič omenja leta 1510. Takrat sta Krištof Zellenperger s Krumperka in njegova žena prodala zemljišče v Tuhinjski dolini štirim ključarjem cerkve sv. Marjete, ki je vse do leta 1963 pripadala moravški, danes pa sodi k brdski župniji. Cerkev se leta 1526 omenja še v popisu kranjskih cerkvenih dragocenosti in je svojo srednjeveško arhitekturno podobo ohranila vse do današnjih dni, le južni steni prezbiterija so leta 1760 prizidali zakristijo in tako žal uničili del zelo kvalitetne freske sv. Krištofa s svetniki v stranskih nišah. Freska je pripisana v krog t.i. Mojstra Kranjskega oltarja oziroma v krog Mojstra Vida iz Kamnika, ki velja za enega najboljših slikarjev zgodnjega 16. stoletja v Sloveniji. Sprva je poslikava na zunanjščini krasila tudi zahodno pročelje ob portalu, vendar je danes zaradi slabe ohranjenosti prebeljena. Cerkev sv. Marjete leta 1689 omenja tudi slavni polihistor Janez Valjkard Valvasor v svoji Slavi vojvodine Kranjske.

 Click to enlarge image 1.JPGClick to enlarge image 2.JPGClick to enlarge image 3.JPGClick to enlarge image 4.JPG

Prvotna poslikava se izpod beleža kaže v notranjščini na severni ladijski steni. V aprilu leta 2012 so se pod okriljem Restavratorskega centra RS začela obsežna restavratorska dela, ki bodo v tem letu omejena na dve poli, v naslednjem letu pa še drugi dve. Doslej so bili odkriti posvetilni križi iz prve, najzgodnejše poslikave, zgornji del freske pa kaže konjenike iz vhoda svetih treh kraljev v Betlehem. Freske so izdelane v secco tehniki, ki sicer ni značilna za pozno gotiko, zato pa pravi tehnološki izziv za restavratorja. Freske niso slikane na moker, temveč na suh omet, zato so manj povezane z njim, lažje odstranljive, krušljive, na dotik pa se pogosto brišejo. Nanosi so lazurni, prosojni, obrazi naslikani s skromnimi potezami in senčenjem, ki pa pričajo o dobrem, samozavestnem mojstru, o katerem bo več govora po dokončnem odkritju poslikave. Freske v notranjščini so zagotovo kasnejše od poslikave na zunanjščini.

Glavna pobuda za obsežno prenovo cerkve je prišla s strani vaščanov v sodelovanju s Turističnim društvom Gradišče. Tako so v letu 1995 združili moči vaščani s prostovoljnim delom, finančno pa je obnovo podprla župnija Brdo pri Lukovici. Okrog cerkve je bil narejen prezračevalni kanal oz. drenaža, streha je bila na novo prekrita, obnovo je doživela tudi fasada, mreže na krogovičjih oken pa so bile zamenjane z novimi. Ob prenovi so izvajalci sledili navodilom spomeniškega varstva, ki je narekovalo obnovo po principu ohranitve izvirne, stare podobe cerkve. Priča tega načela so npr. vogalni kamni na spodnjem delu fasade, ki so morali ostati vidni. Ob popravilu stare strehe se je na južnem ladijskem delu odluščil košček ometa, pod katerim se je pokazal kanček poslikave. Tedaj so vaščani poklicali v vpogled dogajanja spomeniško varstvo, pod okriljem katerega je bila kasneje restavrirana celotna freska sv. Marjete na zunanjščini.

Poleg obnovitvenih del na cerkvi je bila tedaj obnovljena tudi njena okolica; tlakovana tla, korito, križ pred zakristijo na južnem delu (2002), ter škarpa (po domače cvinger) okrog cerkve, ki je bila sezidana na mestu nekdanjega obrambnega obzidja.

Samostojno stoječi zvonik je bil obnovljen že leta 1984, stopnice v njem pa leta 2006.