Pisatelj Janko Kersnik (notar, pisatelj)

Janko Kersnik (1852-1897)

Rojen je bil 4. septembra 1852 očetu Jožetu in materi Berti Hoffern v brdskem gradu. Po končani gimnaziji je študiral pravo na Dunaju in v Gradcu. Med pripravami na končni izpit je bil najprej v državni in nato v zasebni službi v Ljubljani, notarsko službo na Brdu pa je dobil poleti 1880. Tri leta pozneje je bil prvič izvoljen za deželnega poslanca, nato za predsednika podružnice Kmetijske družbe, spomladi leta 1885 pa za župana lukoviške občine. Čeprav ni bil rojen za politika, se je vedno bolj zapletal v javno življenje. Leta 1889 je bil ponovno izvoljen v deželni zbor. Leta 1895 je nevarno zbolel za sušico v grlu. Umrl je v Ljubljani 28. julija 1897. Prepeljali so ga na Brdo in ga 30. julija položili v rodbinski grob na domačem pokopališču.

Mladost

Že kot trinajstletni deček je začel pisati nemške pesmi. Na prigovarjanje domačega učitelja Frana Levca, ki mu je bil do smrti iskren prijatelj, je leta 1865 dal slovo nemškemu pesnikovanju in se posvetil slovenskemu. V enem letu je napisal debel zvezek slovenskih pesmi. V šestem letniku gimnazije je ustanovil dijaški list Vejico, toda strogi profesorji so ga že pri tretji številki onemogočili. Kasneje je prav tako brez sreče vodil dijaški list Kres. V njem je objavil tudi nekaj svojih pesmi. Ko je leta 1868 študiral na Dunaju, je najprej pisal nemške podlistke.

Literarna zapuščina

Jeseni 1871 je šel na graško vseučilišče, kjer je poleg pesmi pisal tudi podlistke in se tedaj uveljavil kot najboljši slovenski podlistkar. Prvi obsežnejši roman Na Žerinjah je začel snovati leta 1875. Objavil ga je v Jurčičevi Slovenski knjižnici. S tem leposlovnim delom se je uveljavil med slovenskimi pisatelji. Ob osemdeseti obletnici Janeza Bleiweisa je napisal slavnostno igrico Berite Novice. Daljšo povest Lutrski ljudje je pripravljal za prvi letnik Ljubljanskega zvona, ki ga je Levec začel izdajati ob novem letu 1881. Jurčičeva smrt mu je namero prekrižala. Jurčič je leta 1881 začel objavljati obširen roman Rokovnjači ki ga je sproti pisal. Kersnik je Levcu pomagal iz zadrege tako, da je napisal dvanajsto poglavje in tako nadaljeval roman, ki ga je kritika ugodno sprejela. Ker ni mogel pripraviti novele Lutrski ljudje, je za prihodnjo številko Zvona napisal črtico Ponkrčev oča. V drugi številki pa je le začel objavljati povest Lutrski ljudje, ki jo je sproti pisal. Poleg tega je objavljal tudi podlistke v Slovenskem narodu.

Vse do svoje prezgodnje smrti je bil sodelavec Ljubljanskega zvona Iz življenja na podeželskih gradovih je v njem objavil že omenjeno novelo Lutrski Ijudje in roman Rošlin in Verjanko, iz življenja trške in malomeščanske gospode romana Ciklamen, Agitator in povesti Gospod Janez in Jara gospoda. Kmečko življenje je orisal v povestih Testament in Očetov greh. Posebej se je uveljavil v krajših slikah iz kmečkega življenja: Ponkrčev oča, Rojenica, V zemljiški knjigi, Mačkova očeta, Mohoričev Tone, Otroški dohtar, Kmetske slike in Mamon. Uspešen je bil tudi v daljših ljudskih povesticah, na primer Kako je stari Molek tatu iskal, Znojilčevega Marka božja pot, Za čast, Rejenčeva osveta. Njegovo šegavost pa kažejo šaljivke Dva adjutanta, Nova železnica, Dohtar Konec in njegov konj in Kolesarjeva snubitev.

Napisal je še več krajših leposlovnih črtic, pesmic in številne podlistke. Kersnik je bil realist, znal je opisovati življenje okoli sebe, kakor ga je videl in kakršno je tedaj bilo, zato sodi med najboljše slovenske pripovednike. Dijaško društvo Bistrica iz Kamnika mu je 25. avgusta 1940 ob grajskem vhodu odkrilo spominsko ploščo. Ker je bil grad med vojno požgan, so leta 1952, ob stoletnici pisateljevega rojstva, obnovili spominsko ploščo. Ob 130-letnici rojstva so mu v avli brdske osnovne šole, ki se imenuje po njem, odkrili doprsni kip.